Naše vsakoletno nočno avtobusno potovanje na Poljsko se je začelo s prijateljskimi vezmi, ki smo jih učitelji naše šole stkali z nekaterimi zanesenjaškimi poljskimi učitelji, ki smo jih spoznali v okviru projekta Comenius. Od takrat se na Poljsko vračamo vsako leto, najprej z evropskimi oddelki, zdaj z inovativnimi. Dokaz so drevesa, ki jih vsaka naša generacija posadi pred šolo gostiteljico v Zdunski Woli. Z dvema generacijama smo na poti tja obiskali še Bratislavo, z eno pa Budimpešto. Dober uvod v malce drugačno Evropo, kot jo poznamo ...
Če bi poljska turistična agencija nekako dve na sedmo naključno izbranih mlajših osebkov iz okolice Maribora (no ja, če to okolico malce razširimo, tja do Sevnice in Kostanjevice na Krki), ki so v zadnjih petih letih s Škofijsko gimnazijo poromali na Poljsko, najela za to, da z nekaj spodbudnimi besedami v aktualnih kriznih razmerah motivirajo turiste za obisk omenjene države, bi ji najbrž postregli s precej udarnimi gesli. Recimo: To je dežela, v kateri te ob prihodu sicer lahko pričakajo minus štiri stopinje, a to še ne pomeni, da ne boš imel pet dni toplega sončnega vremena. To je dežela, v kateri se lahko okvara WC-ja spremeni v pravo avanturo. Ne zato, ker bi bila usodna, ampak zato, ker ima poljščine nevešč osebek malo možnosti, da receptorju pove zanjo. Ob koncu vse reši par zamahov z roko. To je dežela, v kateri ima po mnenju njenih prebivalcev skoraj vsak kamen neprecenljiv pomen za zgodovino Poljske. In o tem so vas z neobičajno vztrajnostjo pripravljeni prepričevati ure in ure. A to počnejo s tako širokim nasmehom in s toliko dobre volje, da jih imaš kljub vsemu rad. To je tudi dežela, v kateri se je zgodil največji zločin na svetu (ampak Poljaki zanikajo vpletenost). Agencija nas je zaradi dvomljivih metod reklame pravkar odpustila, zato uživajte ob slikah ... Na uho pa naj vam prišepnemo še, da se boste redko kje počutili tako zelo sprejete kot ravno tam, še zlasti, če boste pokazali vsaj malo zanimanja za slavno poljsko zgodovino. Ravno tako boste ugotovili, da Krakov nič ne zaostaja za Dunajem, pa še cene so precej nižje. Navsezadnje se boste v Auschwitzu lahko načudili brezmejnosti človeške norosti in v Łodzu spoznali, kako se da koristno uporabiti propadlo tekstilno tovarno za velikanski nakupovalni center, ob katerem se še razvajenim Slovencem zaiskrijo oči. Skratka, prava simfonija v rdečem in belem.
Andreja Vidmar, prof. in dr. Aleš Maver
