1. Evangelist Luka ni bil košarkar

Luka je eno najbolj pogostih imen, ki jih starši dajejo v zadnjih letih dečkom. Z gotovostjo lahko rečemo, da to ni zaradi evangelista Luka, ampak prej zaradi Luke Dončića. A če primerjamo oba, je prvi vplivnež na sceni že dva tisoč let, drugi pa slabo desetletje in morda je še eno pred njim. Prvi je bil pisatelj, drugi je košarkar. Življenjska doba športnikov v javnosti je sorazmerno kratka, saj le redkim uspe, da so na sceni več kot deset ali petnajst let. Med tem, ko knjiga ostane, tudi če je morda v določenem obdobju obležala zaprašena na policah ali v bunkerju kakšne knjižnice. V letu 2025 je za nedeljsko bogoslužje v Katoliški Cerkvi določeno branje evangelija po Luku. Za uvod v razlago Lukovega evangelija najprej nekaj o tem avtorju dveh pomembnih knjig Nove zaveze: evangelija po Luku in Apostolskih del. 

Evangelist Luka je med vsemi pisci evangelijev najbolj pripoveden. Napisal je zgodbo o Jezusu Kristusu in zgodbo o začetkih njegove Cerkve. Čas nastanka teh dveh knjig se umešča v obdobje med 70 in 90 letom po Kristusu. Luka naj bi bil zdravnik in Pavlov sodelavec, kar pa ni popolnoma gotovo. Vsekakor je bil zelo izobražen, dober pisec, vešč v grščini, poznavalec starozaveznih spisov. Tudi ni bil Jezusov sodobnik in očividec vsega, kar se je z Jezusom dogajalo. Bil je druga ali tretja generacija po Jezusovi smrti in vstajenju. Kot vir je uporabljal Markov evangelij in druge Gospodove izreke ter ustne in pisne vire. Po tradiciji naj bi bil Sirijec iz Antiohije. Večino življenja pa je živel v Grčiji, kot pravi Hieronim, je evangelij pisal v Ahaji, umrl pa v Tebah. V uvodu v evangelij je Luka edini, ki tudi nekaj pove o svojem pisanju in komu ga posveča: »Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami,https://www.z-ams.si/04e67d4b-c437-45bc-bc26-d786b98d03b6" alt="" width="8" height="10" /> kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel,https://www.z-ams.si/04e67d4b-c437-45bc-bc26-d786b98d03b6" alt="" width="8" height="10" /> tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« ( Lk 1, 1-4). 

Luka na začetku evangelija omeni nekaj pojasnil, zakaj se je lotil pisanja Jezusovega življenja in oznanila, če so pred njim to storili že drugi. Med njimi so bili očividci in priče velikonočnih dogodkov in Jezusovega javnega delovanja. Luka sam se ne šteje mednje, a vseeno je želel stvarem priti do dna, da bi ugotovil, kaj je res in kaj ne. To kaže na dejstvo, da je o Jezusovem življenju bilo že marsikaj napisano in povedano. Vsekakor je že obstajal Markov evangeliji in Jezusovi reki, kot dva znana vira. Očitno pa je Luka poznal več različnih virov in je želel narediti novo sintezo, ki bo verodostojna. Predvsem se je oprl na tiste, ki so bili žive priče Jezusovega življenja, kar pa niso bili samo apostoli, ampak tudi drugi in žene, ki so Jezusa spremljale na poti trpljenja in smrti in v času javnega delovanja. Posebnost Lukovega pisanja je v tem, da je vse proučil od začetka, iz temeljev, da je to naredil natančno in skrbno ter dosledno, kot so se stvari dogajale. To ne pomeni zgodovinsko natančno, ampak kako se je počasi razodevalo, da je Jezus zadnji prerok, mesija in Božji sin. Lukov evangelij in apostolska dela so tako dokaz za neprestani razvoj tradicije, ki se je že v prvem stoletju prenesla od apostolov v drugo in tretjo generacijo po Jezusovem vstajenju. 

Direktni naslovljenec Lukovega evangelija je »odlični Teofil«, o katerem ne vemo nič drugega kakor to, da je že nekaj vedel o Jezusu, Luka pa mu želi posredovati zanesljivost vsega, kar je v tistem času krožilo v javnosti o dogodkih, ki so bili povezani z Jezusom.

Lukova teologija poudarja zgodovino, geografijo in veliko skrb za uboge. Ta zgodovina pa ni zgodovina faktografije, ampak odrešenjska zgodovina. Nekateri razlagalci pravijo, da je Luka sestavil triptih: Izrael, Jezus in Cerkev. Jezus je središče, ki povezuje Izrael in Cerkev ali staro in novo zavezo. Odrešenjska zgodovina je ena, od začetka do konca sveta. O tej zgodovini pripoveduje na način, ki je ljudem blizu. Piše v jeziku, ki so ga razumeli Judje in Grki. Njegov evangelij je napisan na način, da bi se z njim, z Jezusom, lahko srečali Grki in pogani. Očitno je dobro poznal grško kulturo in filozofijo ter bil prepričan, da je mogoče Jezusa predstaviti tudi v tem kontekstu. Izhaja iz judovske tradicije in judovske kulture in verjame, da je Jezusa mogoče približati tudi v grški kulturi. Pri tem sledi ideji, da je odrešenjska zgodovina, zgodovina preteklosti v SZ, da je v njenem središču Jezus Kristus in da po njem nastopi čas Cerkve, ki je prihodnost. Duh potuje skozi zgodovino, doseže vrh v Kristusu in njegovi Cerkvi.

Lahko bi izpostavili nekaj njegovih teoloških poudarkov:

1. Luka je evangelist Sv. Duha, ki povezuje vsa tri obdobja odrešenjske zgodovine. 
2. Duh je sila, ki osvobaja od greha, uboštva in obrobnosti. 
3. Odpuščanje s strani Boga je moč, ki spremni človeka in njegov odnos do drugega. Bog pripravi človeka za ljubezen do bližnjega. Na tej predpostavki Luka gradi svojo ekonomsko in socialno sporočilo. Skrb za uboge.
4. Luka je tudi zdravnik in za to želi predstaviti umetnost zdravega življenja. Grke je zanimalo življenjsko ravnovesje in zdrava mera. Luka nam pokaže uravnoteženo pot do zdrave človečnosti. 
5. Učenci morajo to pot prehoditi skupaj z Jezusom. Sprejeti njegov križ in mu slediti, če je treba do smrti. 
6. Končno je Lukov evangelij tudi liturgični evangelij. Advent in Božič sta zgrajena na njegovih prvih dveh poglavjih. Prav tako pa Velika noč in Binkošti, ko pride Sv. Duha na apostole in za tem oblikujejo prve krščanske skupnosti. 

Anselm Grün pravi, da je Lukov evangelij reklama za Jezusa, bestseler med evangeliji! Vprašanje, ali bo kdaj Dončićeva avtobiografija dosegla naklade evangelista Luka?