Vesna Kabaj - profesorica športne vzgoje

Lidija Sedar Hren - profesorica vere in kulture, profesorica geografije

V spomin

Lidija Sedar Hren, rojena 30. 3. 1977, se je po diplomi zaposlila na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška in je bila naša profesorica geografije, vere in kulture in razredničarka, mentorica raziskovalnih nalog, dijaške skupnosti, organizatorka ekskurzij, duhovnih srečanj, spoznavnih dnevov, šole za animatorje in še marsikaj. Spravljena, z Bogom in ljudmi, se je v večno življenje preselila 3. 1. 2024.

S svojo srčnostjo, človeško bližino, prijaznostjo in toplino (ni čudno, da je bilo njeno skavtsko ime Čuteča panda), je našla pot do vsakega srca – tako do dijakov, kot staršev in nas sodelavcev.

Ob mnogih srečanjih s celotno zbornico in še posebej v našem aktivu družboslovk, smo čutili njeno toplino in tudi krhkost, njeno neomajno vero in ljubezen, ki se je vedno izražala v delih ljubezni in usmiljenja. Tudi, ko je odhajala na našo montessori osnovno šolo, je z nami ohranila stike in neprecenljiva so bila naša vsakoletna »aktivistična« druženja.

Tudi, ko je zbolela, je trdno verjela v Božji načrt zanjo in svoje življenje, tudi strah in bolečine, je izročala v Njegove roke. Z (za)upanjem je stopala skozi težke in mučne dneve in se veselila vsakega žarka izboljšanja. Ob našem zadnjem skupnem druženju, smo se odpravile po »njeni« Oplotnici in preživele čudovit dan v naravi in obujanju lepih spominov. Kratka sporočila, telefonski pogovori in občutek, da mislimo drug na drugega, nas je povezoval tudi, ko besede niso bile dovolj, ko je bolelo in tudi, ko je srce najbolj jokalo.

Spoznavamo, kako dragocena so bila ta leta, v katerih nas je Lidija, s svojo držo in besedami, spodbujala, da nikoli ne obupamo, da vedno znova vstanemo, da vsak dan naredimo vsaj eno dobro delo, da moramo imeti vero in ljubezen in da moramo to znati tudi živeti in deliti med soljudi.

V možu in otrocih je imela oporo in skupaj z njimi je šla vesela in radostna skozi življenje, nam naredila toliko dobrih del, nam dala zgled služenja in tudi, kako vdamo prenašati trpljenje.

Lidija, globoko verujemo, da počivaš v Božjem objemu in milostno spremljaš vse svoje. Verujemo, da smo v vsaki daritvi sv. maše združeni tudi s teboj, ko se srečujeta zemeljska in nebeška Cerkev.

Hvaležni za tvoje življenje in za vse, kar si nas naučila, čakamo, da te znova, nekoč, ko pride čas tudi za nas, objamemo v večnosti.

Damjana, Mojca in Bernardka – tvoje družboslovke